Peter in skrivnostni gozdni dinozaver

Peter je bil rahlo plah deček, ki je najraje opazoval svet, preden bi kaj vprašal. Nekega popoldneva je z očetom odšel na sprehod v gozd blizu doma. Sonce je švigalo skozi visoke krošnje, ptice so žvrgolele, veje pa so tiho škripale, kot da bi si šepetale skrivnosti. Peter je nosil svojo najljubšo žogo, saj je rad igral nogomet, kadar so bila tla dovolj ravna med drevesi. Nenadoma je opazil čuden odtis v mehki zemlji – velik, s tremi prsti, kot bi ga pustila ogromna ptica ali morda... dinozaver. Srce mu je poskočilo od navdušenja, a tudi malce od strahu. Ni bil prepričan, ali naj gre pogledat naprej ali naj ostane blizu očeta. Vendar je njegova radovednost počasi premagala plahost. Previdno je stopil bliže in sledil odtisom med grmovjem. Kmalu je zaslišal tih, globok zvok, podoben bobnanju. Za velikim, mahovnatim kamnom je zagledal nekaj neverjetnega – majhnega zelenega dinozavra z velikimi očmi, ki je bil videti prav tako presenečen kot on. Dinozaver se je imenoval Tino in je bil izgubljen, saj je sledil metulju in zašel stran od svoje jate. Peter je globoko vdihnil in se, čeprav plaho, nasmehnil. "Živjo," je rekel tiho. "Jaz sem Peter. Ali potrebuješ pomoč?" Tino je prikimal z glavo in zamahnil z repom, kar je pomenilo da. Peter se je spomnil, da rad gradi stvari doma – stolpe iz kock, mostove iz palčk – in se mu je porodila ideja. "Morda lahko zgradiva majhen znak iz vejic, da bova pokazala pot tvoji družini," je predlagal. Skupaj sta zbirala veje, kamenčke in liste ter sestavljala puščice na tleh, ki so kazale proti globljemu delu gozda, od koder je prihajalo bobnenje večjih korakov. Med delom je Peter postavljal vprašanja, ki jih prej ne bi upal izreči: "Kaj ješ? Ali imaš prijatelje? Zakaj imaš tako dolg vrat?" Tino je odgovarjal z zvoki in kretnjami, Peter pa je uganil marsikaj – da dinozaver rad je liste in jagode, da ima veliko bratcev in sestric, in da z dolgim vratom lahko doseže najvišje veje. Ko sta končala z znaki, je Peter predlagal igro, da bi Tinu pomagal pozabiti na skrbi. Vzel je svojo žogo in jo nežno kotalil po tleh. Tino je z gobcem poskušal ujeti žogo, kar je bilo videti zelo smešno, in oba sta se od srca nasmejala. Igra je pregnala strah in Peter je opazil, da je postal veliko bolj pogumen, kot je mislil, da lahko bo. Nenadoma je bobnenje postalo glasnejše – iz grmovja so prilezli trije večji, prijazni dinozavri, Tinova družina. Ko so zagledali znake iz vejic, so veselo zabrenčali in stekli k Tinu, ga povohali in ga nežno božali z gobci. Tino se je obrnil k Peteru in mu s tepunim nosom nežno dotaknil roke, kot bi mu hotel reči hvala. Peter je čutil toplo veselje v prsih. Njegov oče, ki je medtem prišel bliže in vse opazoval iz varne razdalje, je ponosno rekel: "Vidiš, kako daleč te je pripeljala tvoja radovednost? Ker si si upal vprašati in raziskati, si pomagal novemu prijatelju." Peter se je nasmehnil, srečen, da ni ostal skrit za očetom, temveč je sledil svoji radovednosti. Ko se je sonce počasi spuščalo za drevesa, so se dinozavri poslovili z veselim bobnanjem in izginili globlje v gozd. Peter je še dolgo mahal za njimi, v srcu pa je nosil novo spoznanje – da je v redu biti tih in plah, dokler v sebi najdeš pogum, da vprašaš, raziskuješ in spoznavaš nove prijatelje, tudi tiste najbolj nenavadne. Tisto noč je zaspal s nasmehom, sanjajoč o zelenih dinozavrih, gozdnih poteh in novih dogodivščinah, ki jih je komaj čakal odkriti.